Otroka ni potrebno ne učiti in ne spodbujati k igri, omogočiti pa mu moramo, da se v svoji starosti primerno igra. Tudi šolski otrok mora imeti čas poleg učenja in drugih zaposlitev tudi za otroške igre.

Vsaka otroška igra ima določeno vzgojno izobraževalno nalogo. T. i. didaktične igre se sicer razlikujejo od otroških, vendar so primerne tako za šolske kot za predšolske otroke. V igro vložijo otroci notranji napor in hkrati doživljajo notranje zadovoljstvo, ko preizkušajo samega sebe. Zato otroci pri igri vztrajajo navadno dalj časa, trajnejša pa je tudi njihova pozornost. Zato je potrebno veliko čuta za izbiro igre in udeležencev v njej, da bi se ne preutrudili ali naveličali.

V igri ne gre samo za doseganje intelektualnih učinkov, ampak za uveljavljanje ustreznih socialnih odnosov in razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti. Igre za otroke so tudi pomočnik vsem staršem, da lahko med otrokovim igranjem razberejo, kaj ga bremeni, in mu tako pravočasno pomagajo, da ne pride do potlačitev in frustracij.